Spomnim se tretjega letnika gimnazije - pouka psihologije - pravi šok. Človek naj bi potreboval samo zrak, vodo, hrano, trdna tla pod seboj in ljubezen. To naj bi bile naše potrebe. Seveda mi ni bilo čisto nič jasno: samo to? A veš, koliko stvari sem potreboval in brez katerih nisem mogel živeti? Potreboval sem milijon stvari, brez katerih si nisem mogel predstavljati življenja. Teoretično ima človek mogoče res samo te potrebe, a praktično? Miniti je moralo kar nekaj let, da je teorija za mene postala praksa. Naj postane praksa tudi za tebe.
Kar sem počel v življenju, je isto, kar počneš tudi ti - zastrupljal sem zrak, vodo, hrano in lagal sem o ljubezni. Govoril sem o njej, a sploh nisem vedel, kaj to je. V življenju sem videl samo njene obrise, njeno senco. Postalo je že kar precej temno in počasi sem izgubljal bitko... Potem pa se je začelo svetiti. Spomnim se, kje sem prvič videl njeno moč in ne samo njeno senco...
Pred nekaj leti v Srbiji, v odročnem kraju, neki vasici, na počitnicah. Torba in dve trenirki. Dva tedna. Spanje na armafleksu. Dež. Blato. Popoldan. Utrujenost. In pride majhen fantič, star okoli 4-5 let. Zakadi se vame in me napade: "Snažan sam, ja sam jak! Jak! Ja sam snažan!" Z rokami ga držim stran od sebe, on pa skuša s svojimi rumenimi gumijastimi škornji brcati po meni. Za velikimi očali so se skrivale njegove škilaste oči (tudi sam škilim, še posebno, kadar sem zelo utrujen). Iz njegovih ust niso med njegovim kričanjem zapuščala njegova usta samo glasne besede ampak tudi kapljice sline. Med silovitim kričanjem se to rado zgodi. Človek bi ga udaril in mu rekel: "Opameti se mali! A ne vidiš, da sem dvakrat večji od tebe?" Malo bi ga še pritisnil - a tega nisem storil. Tudi ostrih besed mu nisem vrnil. In potem pridivja še majhna punčka s štrlečimi lasmi. Zakadila se je vame in zapičila v moje roke svoje nohte. Rjovela je. Samo toleriral sem ju in potem sta se spravila na druge. Bilo nas je kar nekaj (moja bivša in mogoče tudi bodoča družba). In čeprav v meni ni bilo kaj dosti ljubezni in čeprav jo je bilo v drugih mogoče ravno toliko ali pa še malo več - so ju vsi tolerirali in potem se je zgodil čudež. Naslednji dan, vsekakor pa čez dva dni se je fantič popolnoma spremenil. Iz fanta, za katerega bi rekel, da je umsko prizadet, se je spremenil v pametnega fantiča. Njegovega škiljenja nisem več opazil. Med govorjenjem mu iz ust niso več letele kapljice sline vsepovprek. Z njim se je dalo igrati in pogovarjati. In njegova sestrica, za katero se je pred dnevom zdelo, da so jo ravnokar izpustili iz volčje kletke, se je tudi spremenila. In potem mi je fantič povedal svojo zgodbo. Bila je kar kruta zgodba - tako kruta, da se je ne spomnim. Jasno mi je postalo, zakaj je postal tak divjak. Ta izkušnja mi je pokazala moč ljubezni...
Spominjam se tudi pogovora z njegovo babico. Tako lepo je govorila, a ko je fantek prišel, ga je nadrla kot nisem slišal še nikoli nikogar nadreti do takrat. Takrat sem v srcu začutil, da sem zasovražil dobroto. Hecen občutek. Vprašal sem se: "Milan, pa zakaj sovražiš dobroto?" Dobroto sem povezal z babičinimi besedami, ki so se izkazale za lažnive. Govorila je eno, počela drugo - a vsaj vedela je, kaj je prav in kaj ni. Koliko ljudi še tega ne ve!!!
In potem smo odšli. Ker so bili fantek in punčka "naši", smo se delali, kot da je vse ok. Kasneje sem razmišljal o njiju in predvsem o fantku. Jaz sem dobil vero v ljubezen, kaj pa on? On je ostal ponovno sam. Verjetno še bolj razočaran nad življenjem in ljubeznijo ali pa tudi ne... Prava ljubezen, bi ga izvlekla iz gorja, v katerem je živel, a v meni je takrat še ni bilo...
